Transmauriene Vanoise je etapna dirka s pedigrejem. Čeprav šele letos z licenco UCI, so tekmovalci svetovnega formata njeni udeleženci že od vsega začetka. Le kot primer kakovosti dirke.

Seveda gre tu za primerjavo z drugimi in sproščanje tekmovalnosti, ki jo ima vsakdo v sebi. A je več kot to. Je izlet, avantura, spoznavanje novih krajev in ljudi. Je premagovanje samega sebe, svojih strahov in dvomov in izredna rekreacija. Priprava na tako dirko je motiv za vzdrževanje fizične kondicije in posledično kvalitete življenja. Med vožnjo je čas za naravo, meditacijo ali pa reševanje trenutnih težav. A vedno je poleg zabava in zadovoljstvo. In tudi kanček tekmovalnosti.

Kaj in po koliko

Najprej tisto kar nas zanima, ko iščemo, kam bi se odpravili. Startnina te dirke je 140 evrov za pet dni. Lahko seveda odvoziš tudi vsako etapo posebej, cena je potem toliko nižja. Ker je to resna dirka, na startu ne pričakujte polne vrečke. Nobenih neumnosti: štartna številka, merjenje časa, pomoč in prehrana na progi ter darilo. Tokrat je bil to kakovosten meh za vodo, ki ga je marsikdo kar takoj uporabil.

Poleg tega organizator v sodelovanju s partnerji ponuja prenočišče s polpenzionom za 200 evrov v času trajanja dirke. Ne bom modroval in primerjal, a sami se lahko prepričate, da je to ena izmed prireditev, kjer za svoj denar dobiš veliko. Seveda še pot in žepnina za kak priboljšek, a v trajanju same dirke veliko sploh ne potrebuješ.


Zelena prostranstva.

Pripravljeni, na startu ... zdaj!

Ko si se prijavil in pripel startno številko, sledijo napete ure do starta. Prolog v dolžini 15 km se ne sliši prehudo, a ko si ogledaš traso, je vse drugače. Že kar prvi vzpon je 25-odstoten. Sicer kratek, a dovolj, da te potegne iz zaspanosti. Na polno, saj drugače ne gre, ker ni lažje prestave! Kakšnih 40 minut na pragu in cilj. Vmes pa seveda skale in dropi. Francoske trase so tehnične in to ti je jasno takoj, ko začnejo tekmeci padati mimo tebe. Navajeni tega, so hitri na delih, kjer jaz premišljujem, ali ne bi bilo bolje, da sestopim.

Po etapi takoj na večerjo. Francoske večerje so seveda močne, ponavadi s krompirjem, sirom in mesom, seveda tudi s kozarčkom vina in narezki, če je potrebno. Torej lačni ne boste.

Naslednji dan najdaljša etapa. Majhna sprememba, podaljšanje za 12 km in nekaj sto višincev. Predviden del trase je pač neprehoden in potreben je ovinek. In če vreme štima, se trasa ne krajša! In to kakšna trasa. Vzpon na Mont Cenis in okoli jezera na prelazu. Enoslednice, da se jih skoraj naveličaš, razgledi, da se ti smeji, in nakloni, da ti v oči pridejo solze. V petih urah in pol se zgodi prav vse. Lepo norenje po planinskih travnikih, mimo trdnjav, izgubljenih v času, nošenje in porivanje kolesa, ker je pač nekaj delov neprevoznih, in spuščanje po makadamih preko 60 kilometrov na uro in sestopanje na spustih, kjer nisi prepričan, da je možno peljati. A potem mimo pridrvi nekaj Francozov in ti pokaže, da gre. Le sem pa tja nekdo konča v grmovju ali pa na serpentini objema smreko.


Dirka ali zabava? Saj je vseeno. Važno je, da prideš na cilj.

Naslednji dan ob devetih te čaka …

Slabo vreme in vrhovi v oblakih. Skrajšana trasa zaradi slabe vidljivosti. Seveda pa je zaradi tega težja in še težje prevozna. Potrebno je voziti - hoditi po planinskih poteh, ki so jih vtisnile krave, in plezati preko skal in hudournikov. Na tej etapi so se čevlji S-Works prav izkazali. Sicer trd podplat, a na njem guma, ki je nudila zadovoljiv oprijem na skalah, in opetnik, ki je poskrbel, da se gleženj ni zvijal in je nudil zanesljivost pri planinarjenju. Seveda je tudi moj SW Stumpjumper pomagal, da sem kolikor toliko normalno prečkal vse ovire. Jasno je, da mi je odnašal rit med vožnjo in skrbel, da sem bil sorazmerno hiter, a tudi ko ga je bilo potrebno zadeti na rame, je njegova lahkost blagodejno vplivala na moje razpoloženje, tudi na spustu skozi vasi po tihotapskih poteh tlakovanih s skalnatimi ploščami skozi Averol in Bonneval d’ Arc.


Malo v zavetju dreves, malo v hladu ob vodi.

Pogled na graf za naslednji dan. Aussois, dobrih 50 km in 3000 višine? To je povprečje 5,5% tudi če ni ravnine in spusta. Naslednji dan se je izkazalo, da bo hoje kar precej. Nakloni so bili tudi do 30% in to ne hupserji. Poleg tega je bila po nočnem dežju podlaga mokra in korenine spolzke. Tako tudi navzdol ni manjkalo hoje. Vrhunec dneva je bil prehod preko visečega mostu, imenovanega Hudičev most, in vožnja skozi tunel pod trdnjavo iz prve polovice 19. stoletja. Nasploh je to področje poznano kot obrambni zid s trdnjavami, ki so jih zgradili Savojci za obrambo pred Francozi. Sledil je 8 kilometrov dolg klanec na Bramanette. Sprva zložen in lepo vozljiv se dva kilometra pod vrhom postavi pokonci na 20-25 %. Okrepna cona na vrhu je bila polna. Nekateri so sedeli in prihajali k sebi, drugi spet na hitro nabrali okrepčila in na spust. 10 kilometrov po gozdu. Preko korenin in kamenja. Pot napol plezalna in spolzka po nočnem dežju. Na koncu še dva kilometra vzpona v cilj in samo še ena...


Zadnja etapa

Sicer krajša, a nič lažja. Začetek v 10 km vzpona in potem prečenje planine na višini preko 2000 metrov po hudournikih in planinskih poteh. A sonce je! In vse je lažje. Ni več nejevolje pri prenašanju kolesa ali sestopanju na spustih. Pedala imam sicer potolčena od naslanjanja na skale a zaradi tega sem imel tudi čas malo pogledati naokoli. Gorska jezera na vrhu Djoin in prehod preko nacionalnega parka Vanoise. Prehod preko parka je dovoljen s kolesi in na konjih. Sicer prirejanje tekmovanj v parku ni dovoljeno, a pametni se dogovorijo. Enostavno je bil del preko parka razveljavljen in se ni štel v tekmovalni čas. Volk sit in koza cela, je to res tako težko? Še zadnja pentlja preko in okoli Hudičeve soteske in prehod skozi eno izmed trdnjav in cilj v Aussoisu. Na koncu je Garmin FR 235 pokazal 215 km in 9300 višincev! Kaj pravite na to?

Naporna in zanimiva dirka

Brez nepotrebnega pompa. Tu ni finišer majic ali medalj za vse, ker je to tekmovanje. Ni vsak zmagovalec, saj nismo v Ameriki! So zmagovalci v kategorijah in smo zmagovalci pri sebi. Vsak si je zadal svoj cilj in ga izpolnil na najboljši način. Zato, da vemo, kaj smo naredili in kaj vse smo premagali, da smo prišli do tega, ne potrebujemo dodatne krame. Še kosilo je bilo samo po koncu dirke in ne po vsaki etapi. In ljudje to vedo in to sprejmejo kot dokaz resnosti in spoštovanja tekmovalcev. Zaradi tega na Transmaurienne ni prostora za blefiranje. Ponosni in močni možje in dekleta tudi jokajo, ko se zgodi kaj nepredvidljivega in ne morejo nadaljevati dirke do konca. Toliko truda in energije je vloženo v to, da je vsak odstop zelo boleč. A dokončanje prinese osvoboditev in zadovoljstvo. Ponos ob končanju Transmaurienne Vanoise je večji kot pri bleščavih maratonih v bližini. TMV je res dirka za tekmovalce in zaradi tega je njeno mesto v prvi peterici evropskih etapnih preizkušenj.

Mogoče se tole sliši prehudo za nekatere. A ni tako. Kdor je pripravljen vložiti tri mesece normalnega treninga, ta je sposoben prevoziti TMV. Prevoziti ali prehoditi. To je tu pravzaprav vseeno. Na takšni dirki nikogar ne zanima ali na spustu ali vzponu hodiš ali voziš. Prav vsak mora vsake toliko s kolesa, tudi zmagovalec. In to je čar. Sicer so časi etap drugačni, a način, na katerega jih premaguješ, je enak prav pri vseh.



Po lastni presoji

Poleg tega se lahko odločiš tudi za tekmovanje na trasi s 6000 višinci ali pa oddelaš samo nekaj etap. Torej se ti vložek izplača v vsakem primeru, saj lahko sam izbiraš, do katere meje boš prignal svoje telo, ali pa ne.

Dirko priporočam prav vsem, ki bi se želeli preizkusiti v tem načinu tekmovanja. Prav zaradi toliko različnih načinov je prava za preizkus. Če gre gre, če ne gre na en način, gre pač na drugi in vložek ni nikoli izgubljen. Ne fizični, ne emocionalni in ne finančni. Transmaurienne Vanoise je dirka za vse. Pokrajina, kjer se odvija, pa je idealna za družinske poletne počitnice v visokogorju. Rekreacija in zgodovina sta na tem področju prepletena in prav vsakdo najde kaj zase. To je tudi privlačnost TVM, saj ima za vsakogar nekaj. S kolesom ali brez njega je teden v Haute Maurienne Vanoise primeren prav za vse.

Transmaurienne-vanoise.com

Fotografije organizator

Preberi še:
Transmaurienne Vanoise - dirka s koščkom zgodovine
Transmaurienne Vanoise - francoske Alpe za dušo
Transmaurienne Vanoise

Aleša Bobna na tekmovanjih podpirajo


Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.