Slovenska reprezentanca za letošnje evropsko prvenstvo v MTB singlespeedu, gorskem kolesarstvu brez prestavm je štela tri člane. Kokija, Tineta in mene. Prvič brez velikega maga in selektorja Danija.

Ampak začnimo pri #SSEC2018 - pri lanskem evropskem prvenstvu v Arnhemu na Nizozemskem. V uredništvu mtb.si ni bilo najbolje sprejeto, da sem bil tam in sploh nisem ničesar objavil razen ene ali dve sličic na instagramu.


Koki, Andrej, Tine in Dani na SSEC2018 v Arnhemu

Kaj naj rečem!? Luštno je bilo, v nizozemskih “alpah” imajo lepo urejene enoslednice z ravno dovolj višinske razlike in pravimi nakloni za zabavno furanje brez prestav in brez vzmetenja, kot je tudi v navadi v tej druščini. V podrobnosti podaljšanega vikenda se ne bi spuščal, razen tega, da je zmagal nek domači pol-profi pred dvakratnim svetovnim prvakom Angusom Edmondom - na Danskem živečim Novozelandcem, ki ga radi vidimo na prvenstvih stare celine, v Kobaridu leta 2016 je bil absolutno nepremagljiv.



Skok na leto dni pozneje. V Arnhemu so si pravico organizacije v tradicionalnih sobotnih večernih igrah priborili Italijani in prvenstvo in že četrto leto tudi maskoto prvenstev, lisico Samantho iz Kobarida, odnesli v letoviški Termoli z neskočnimi plažami iz mivke na jadranski obali, v regiji Molise. Nekako čez morje od Splita. Prizorišče pa je bilo v začetku meseca, od 3. do 5. maja, v vasici nad mestom, kot bi recimo dirkali v Kortah nad slovensko riviero.

Zastopstvo z vseh koncev Evrope je bilo malo šibkejše kot v Kobaridu ali pozneje na Škotskem in Nizozemskem. A več kot dovolj močno za zabavo in dirkanje.



Še ena tradicija - petkova večerna vožnja. Tokrat z griča čez še več gričev, na obalo, v mesto, na sladoled … in nazaj v klanec na grič, kjer je bazo prvenstva tvoril rokerski bar in improvizirani tabor na pomožnem nogometnem igrišču poleg lokalnega stadiona, kjer so bili na voljo tudi tuši.

Nato v Bobby’s Live Baru še zaresen rokovski koncert.

V soboto pa prav lagodno popoldan še dirka. Res lagodno popoldan, saj smo počakali, da preneha deževati. Je bilo prej še dovolj časa za kosilo pri Riti in Bobu - ona po stenah restavracije obeša slike Duceja, on pa Che Guevare in celo Stalina! Hrana je pa odlična.


Kaos na okrepni postaji z obveznim pivom - kdor ne pije, dela sklece

Proga je bila skrivnost do zadnjega, kot tudi število krogov, ki jih bo treba prevoziti. Razmere pa sicer prekrasnih singlicah pa po dežju najprej brizgajoče in pozneje drseče.

Naposled so najhitrejši prevozili kakšnih 5 ali 6 krogov, kar je bilo kar za solidno dirkico v krosu. Sicer so na prvenstvih bolj dobrodošli daljši avanaturistični krogi, da sta dovolj eden ali dva. No, sam sem tu z zelo neprimerno opremo (pretežkim prenosom in plašči z gostim profilom za trdo podlago, kar je pomenilo veliko hoje navkreber) opravil tri ali štiri.


Slovenska ekipa 2019

Evropska prvaka sta postala … Nizozemka Stephanie K. med ženskami in domačin Michele Gambadilegno (lesena noga) pri moških. Drugi je bil še en Italijan in tretji Nemec. Ni pomembno, s prvenstev si tako ali tako najbolj zapomnimo kostume in zabave.


Najhujši kostum je imel spet Shamice, Lego mož iz Kobarida

Prvaka smo kronali na podelitvi po okusni večerji in se naslednjega dne odvlekli nazaj tistih 800+ kilometrov do Ljubljane.

facebook.com/SSEC2019ITALY
instagram.com/ssec2019italy
#ssec2019

Naslednje prvenstvo bo v Franciji, nekje na jugu, na Azurni obali, če smo prav razumeli.

Še prej pa letošnje svetovno prvenstvo v Sloveniji! #SSWC2019! Ogrevanje in turizem med tednom v Ljubljani in dirkanje na prvi oktobrski vikend, od 4. do 6. oktobra, v Kobaridu. Če štekaš, zakaj je menjalnik odveč, ali morda želiš poštekati, ne zamudi!

Prijave so odprte na sswc2019.si


Dogodek SSWC2019 na Facebooku


Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.