Nemec Uli Stanciu je gorskokolesarski vizionar. Spomladi 1989 je natisnil prvi izvod revije Bike, ki je še vedno številka 1 v Evropi. Maja 1994 je v Rivi del Garda priredil prvi gorskokolesarski festival. Ta že 25 let polni mesto ob jezeru, dodali pa so mu še festivala v nemškem Wilingenu in avstrijskem Leogangu. In leta 1998 je organiziral ... Ne, pojdimo bolj nazaj.

Julija 1990 so Uli, Michael Conrad in Christian Roschmann z gorskimi kolesi prečili Alpe. Turo so začeli v Mittenvaldu in jo po prevoženih 300 km in narejenih 7.000 višincih končali v Bolzanu. Njihovo pionirsko dejanje je imelo neverjeten odziv in v samo nekaj tednih je Uli prejel več kot 4.500 navdušenih pisem. V njegovi glavi se je začelo rojevati nekaj večjega in julija 1998 se je dvesto parov podalo na prvi Transalp Challenge. Letos smo traso, ki jo vsako leto spreminjajo, prevozili že dvaindvajsetič!

Etapa 0: Škofja Loka - Tux, dva kofeta in 4 cestnine

Aleš je bil že nekaj dni pri nas v Škofji Loki in ko sva v soboto dopoldne odpeljala proti Tuxu, je na prvem semaforju gorela zelena luč. Aleš je rekel, da je to dobro znamenje. V to sva trdno verjela tudi ko je na prelazu Gerlos začelo deževati in ko sva v Tuxu po opravljeni registraciji v mrazu prelagala teden dni življenja v veliko Transalpovo transportno torbo. Požrla je moj termarest in spalko, ogromen paket dirkalne hrane in pijače, veliko kolesarskih in par civilnih cunj, nekaj orodja in dva para kolesarskih čevljev.

Velika številka, enaka moji štartni številki, je obljubljala, da me bo spremljala do konca dirke. Spremljali so nas tudi papirnati kupončki za zajtrke in večerje, papirnati listek s številko smo dobili vsakič, ko smo oddali kolesa v depo in za vseh sedem etap smo dobili lepo natisnjeno roadbook knjižico. Aleš je spet potegnil eno svojo in dejal, da smo na analogni dirki.

1. etapa: Tux - Brixen; 105 km, 3.200 višinskih metrov vzponov

Že kar takoj, na prvem klancu, smo za zajtrk po 15 km plezanja dosegli najvišjo točko letošnjega Transalpa, 2338 m visoki Tuxer Joch. Po logiki bi moralo od tam samo še navzdol, a ni bilo tako. Gor je peljala široka makadamska cesta, dol smo šli po luštnem vijugastem trejlu, v dolini nas je čakal asfalt. Približno v tem ritmu so se etape nadaljevale dan za dnem. Vzponi so bili tako dolgi, kot jih pri nas ne poznamo, a na srečo ne morilsko strmi in zato niso klicali krčev. No ja, sem in tja ga je kašen srečnež vseeno ujel.

Spusti so bili večinoma tekoči, nekajkrat smo vozil flow linije bajkparkov, skale in korenine pa so bile redke. Še sreča, saj je bil povprečen tekmovalec kondicijsko sicer zelo našvigan, tehnično pa zrel za malo šolo mtb pri naših Voljaših. Ko smo dirkali po kolesarskih stezah in so ob nas divjali malčki s poganjalčki, se je še najbolj izkazal moj novi zvonček. Tik pred odhodom mi ga je na balanco našraufal Činč iz ljubljanskega Bauerja. Nabijal sem ga do onemoglosti in z asfaltne preproge odganjal mamice z vozički. Kadar pa smo v najhujši gužvi leteli skozi mestna središča (povedali so nam, da moramo na javnih cestah upoštevati CPP), smo med avti slalomirali bolj na slepo srečo. V hosti, na varnem, smo potem preštevali žrtve.

2. etapa: Brixen - St. Vigil; 56 km, 2.400 višincev

Če k štartnini doplačaš 160 evrov na osebo, organizator poskrbi za tvoje spanje, sranje in hrano. Skupaj s kolesom je to vse, kar potrebuješ za srečno kakofonijo Alp in Dolomitov. Spanje v telovadnicah, vrtcih, gledališčih in celo v observatoriju bi težko rezerviral na bukingpikakom. Na Transalpu ga lahko. Kakih 150 obritonogcev in 2 ali 3 nežne dekline se je vsako noč premetavalo na termarestih in preklinjalo tiste, ki so najbolj smrčali in seveda prvi zaspali.

Nekaj zavednih aktivistov (seveda sva bila z Alešem vedno zraven), nas je zato vsak večer osvobodilo še kakšen dodaten prostor in tako nastanitev dvignilo za zvezdico ali dve. Tisto noč v vrtcu smo kakali na mini otroških straniščih. Sranje je nasploh eden od pomembnejših dejavnikov dirke. Nihče namreč ni kupil superlahkih karbonskih felten zato, da bi v sebi nosil dodatno kilo ali dve dreka. Ta mora ven, najbolje pred štartom. Tisti z večjim proračunom so si seveda priskrbeli več udobja po hotelih in apartmajih, pa tudi avtodom s šoferjem ni bil slaba izbira.



3. etapa: St. Vigil - Welschnofen; 92 km, 3.415 višincev

Če se hočeš dobro usrat, moraš prej kaj dobrega pojest. Eni so zjutraj najprej spakirali torbe in šli potem na zajtrk, drugi so najprej jedli. Hrane je bilo dovolj: kruh, maslo, sadje, marmelada, salama in sir, včasih še jogurt in musli so čakali, da jih zalijemo s srednje vodeno kavo in mešanico potem čimprej iztisnemo iz sebe. Vsaka etapa je, ne glede nas dolžino, imela le dve okrepčevalnici z vodo, iso napitkom, piškoti in sadjem.

Gelov ali energijskih tablic tam ni bilo. Zato pa je bila na cilju izbira spet boljša. Poleg lokalnih dobrot so pri Bitburgerju pekli hrenovke in jih lepo spravili v kajzerice. Jaz sem šel običajno v vrsto trikrat, med čakanjem pa vsakič spil še sveže pripravljen sadni ali zelenjavni smuti. Čeprav ime spominja na burgerje, so Bitburger dejansko pivovarji. Pravzaprav "wannabe" pivovarji, saj varijo 0,0 pivo in radler. Za tekmovalce je bilo gratis in v neomejenih hladnih količinah, zato smo bili v cilju tudi od 0,0 dobro zadeti.

Zvečer nas je čakala še porcija makaronov. Vegetarjanci so dobili zraven paradižnikovo mezgo, ostalim pa je ta še malo dišala po mesu. Običajno si lahko dobil repete, makaroni pa so bili vedno kuhani "al dente".

4. etapa: Welschnofen - San Martino di Castrozza, 75 km, 2.650 višinskih metrov vzponov

Taka silna dirka je seveda tudi parada ponosa za kolesarje. Videl si vse, kar premore kolesarski svet. Eden je vozil poceni kolo iz Dekatlona in z njim tudi prišel do konca. Dirko je zaključil tudi edini predstavnik pravih fetbajkov. Na jezero Molveno je priplezal tudi poba, ki se je šel čisto pravio popotniško kolesarstvo (bikepacking). Na kolo je privezal šotor, spalko, torbo z oblačili, le pri hrani je goljufal in se šlepal v jedilnici. Električarjev (razen nekaj službenih koles) ni bilo.

Bilo pa je veliko tistih pregrešno dragih koles, ki jih običajni smrtniki vidijo le na slikah. Kolo za 10k eurov je bilo nekaj povsem običajnega. A ker ti denar lahko kupi kolo, kondicije pa ne, so mnogi taki ostajali tudi za nama. Zdi se mi, da je bilo največ Specializedov, potem Scottov in Canyonov. Pol trdakov in pol fulijev, čeprav sem prepričan, da bi Mac transferzalo prevozil tudi z grevlerjem.

Tubeless je itak zakon za vse razmere, vseeno pa sem tu, na teh nežnih terenih, videl več defektov kot na vseh 4 Islands skupaj. Z Alešem defektov nisva imela. Njegove gume Mitas in moje Onza so se vrtele brez težav. Edini neljubi dogodek sva imela tik pred ciljem zadnje etape, ko se je Alešu veriga zataknila v menjalniku. Aleš je zaklel, jaz pa sem se sklonil, jo grobo potegnil iz primeža in šla sva naprej.


5. etapa: San Martino - Folgaria, 113 km, 2.990 višincev

Ne vem, zakaj se reče, da te zebe kot psa. Na vzponu je rahlo deževalo, a je bilo toplo. Na spustu je scalo in zeblo nas je ... kot pse. Na srečo se je po dveh urah vreme uneslo in do cilja je ostalo še dovolj poti, da smo se spotoma posušili in ogreli. Tisti moker in mrzel spust seveda ni bil blagodejen za naše zdravje in nekaj pokončnih mož je zvečer padlo kot trentinske gmajne, ki jih je jeseni 2018 v pol ure položil strašen vetrolom. Težko je bilo gledati gola pobočja, posejana s štori. Naslednjih pet let ne smejo požagati nobenega zdravega drevesa!

Težko je bilo gledati tudi pogumne kolesarje, ki so obnemogli. A še težje je bilo vso noč poslušati njihovo kašljanje, smrkanje in hrkanje. V njihove vrste je stopil tudi Aleš, ki ga je izdalo grlo, naslednji dan pa še jaz z vročino. Ker nisva imela s seboj nobenih domačih zeliščnih zvarkov, sva posegla po uradni medicini. Šnopc bi bil seveda boljši, a tudi brez njega sva šla naprej!

6. etapa: Folgaria - Trento, 58 km, 1.440 višincev

V našem konvoju je bila tudi tudi cela vrsta prostovoljcev. No, nekaj jih je bilo za njihovo delo tudi plačanih. Precej redarjev je bilo črnih beguncev iz Afrike. Bradati šofer Max je vsako jutro prevzel naše torbe, počakal še na zamudnike, jih naložil na kamion in popoldne razložil v naslednji spalnici. Prav on je bil tisti, ki nam je vsak dan sproti določil ležalni red (ki se ga vsi nismo držali) in na vrata obesil plakat z razporeditvijo torb. Grdo je pisal številke, zato je bilo bilo iskanje torb v množici enakih prava pustolovščina.

Prijetnejše delo je imel Riki, ki je poveljeval četici deklet. Te so nam vsak dan razdelile nove nalepke z višinskimi profilom etape, natočile pijačo v bidone in poskrbele za osebne vrečke, ki smo jih oddali pred štartom in so nas čakale na cilju. Imele so še eno nalogo, a to sem izvedel šele predzadnji dan. Brezplačno so vsak dan neštetokrat zavrtele Gorenjev pralni stroj z našimi umazanimi cunjami.

Nepogrešljivi angeli varuhi pa so bili kolesarski mehaniki, ki so vse popoldneve in noči, včasih celo do jutra, skbeli za poškodovana kolesa. Servis je bil zastonj, plačal si le zamenjane dele.

7. etapa: Trento - jezero Molveno, 60 km, 2.360 višinskih metrov vzponov

Ampak čisto vse pa ni šlo kot po maslu. Predvsem v naseljih in mestih je manjkala kakšna oznaka. Še dobro, da sem imel traso naloženo tudi v Garminu, drugače bi se zagotovo parkrat izgubila. V mestih je manjkalo tudi redarjev. Nekajkrat smo z makadama prileteli naravnost na cesto, pa tam ni bilo nikogar, ki bi ustavil promet. Domačini niso imeli pojma, da se pod njihovim oknom odvija dirka s skoraj 1000 udeleženci in so brezskrbno z avti obračali na cesto. Na strmem makadamskem spustu smo prileteli naravnost pred šlepar, naložen z lesom. In dirkanje naravnost čez otroška igrišča mi tudi ni bilo všeč. Več o zadnji večerji pa vemo ... le posvečeni.



Zadnja etapa - domov

Dodatnih 60 evrov po glavi je stal prevoz s cilja nad Gardo na izhodišče v Zillertal. Če bi bolje poznala potek, bi si to lahko organizirala drugače. Spet je deževalo, a bili smo na suhem in v varnih rokah šoferja avtobuasa. Sami zmagovalci, sami fejst ljudje! A pravi zmagovalci Bike Transalpa so naša srca. Moje je samo med dirkanjem udarilo 333.000 krat!

Fotografije organizator in Matej Hartman

Preberi še
Bil je Maxxis Bike Transalp 2019

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.