24. oktobra lani sta se Anja in Barbara z ljubljanskega letališča prek Amsterdama odpravili do Buenos Airesa in za konec čisto na jug Argentine, do Ushuaie. Tam je bil start njune bikepacking avanture, ki ju sedaj vodi vse do Mehike!

Minilo je že deset mesecev bikepackinga. No, z Anjo smo se zadnjič pogovarjali in je dejala, da je njun bikepacking bolj bike touring. Kaj zanimivega sta doživeli v mesecu avgustu? Spust po Cesti smrti, vstop v Peru in srečanje s še enim slovenskim popotnikom - Oliverjem. Oliverja lahko spremljaš na instagramu pod imenom olithewalker. Pa še vožnja ob jezeru Titikaka, ki leži na 3815 metrih nad morjem.

Na poti


Takole pravita dekleti:

“Na poti iz Cochabambe sva pospešili proti mestu La Paz, saj se je najina 90-dnevna viza počasi iztekala in čas kar naenkrat ni bil več na najini strani. Po nekaj dneh sva končno prispeli v to kaotično mesto, ki šteje približno miljon ljudi. Še dobro, da so pred tremi leti vzpostavili res učinkovit javni prevozni sistem v obliki gondol. Ta prevoz nama je zelo olajšal vstop v resnični kaos!

Dneve v La Pazu sva preživeli s Slovencem Oliverjem, ki hodi peš od Ushuaie do Aljaske. Med drugim smo se s kolesi v lastni režiji odpravili na 65 km spust po tako imenovani makadamski Cesti smrti. In končno je napočil čas, da se po treh mesecih raziskovanja Bolivije odpraviva v naslednjo državo - Peru.

Pri prečkanju meje so nama sicer dali majhno denarno kazen, ker se je izkazalo, da sva v Boliviji namesto dovoljenih devetdeset preživeli dvaindevetdeset dni. Drugače pa je prečkanje meje potekalo gladko.

Zadnje dni naju je ves čas spremljalo ogromno jezero, ki sliši na ime Titikaka. Gre za najvišje ležeče plovno jezero na svetu (3815 m nadmorske višine) in resnično sva imeli občutek, kot da se voziva ob morju, saj jezeru ni in ni bilo videti konca. Vmes sva skočili še na dva izleta z ladjo. V Copacabani sva si ogledali Otok sonca. Tam so včasih prebivali Inki. V mestu Puno sva se odpravili na izlet do tako imenovanih llavajočih otokov Uros. Na njih še danes živijo ljudje, ki se preživljajo s turizmom in ribolovom. Od Puna naju je pot vodila naprej do mesta Juliace. Tam sva končno pomahali v slovo jezeru Titicaca.

V mestu Juliaca deluje Hiša kolesarjev (Casa de Ciclistas), katere lastnik je strastni kolesar Giovanni. To hišo je ustvaril z namenom pomagati vsem kolesarskim popotnikom. Bivanje v tej hiši deluje na podlagi prostovljnega prispevka in je za kolesarje, poleg divjega kampiranja v šotoru, najcenejša oblika prenočevanja. V Hiši kolesarjev sva preživeli štiri dni, se spočili, oprali najine stvari, malce očistili in popravili malenkosti na kolesih, si skuhali kakšno dobro kosilo in se podružili z ostalimi kolesarji. Izmenjali smo si anekdote in občutke z naših poti ter nasvete za nadaljevanje.

Od Juliace naju pot vodi naprej v nekoč glavno Inkovsko mesto Cusco, kjer načrtujeva malo daljši postanek, saj se s kolesi želiva zapeljati skozi narodni park Manu, ki se nahaja v Amazoniji. Nato se nameravava v lastni režiji podati na petdnevni treking na Machu Picchu.

Še prej pa bova malce zavili s poti in se poizkusili z nenaloženima kolesoma podati do mavrične gore, ki leži na 5200 metrih nad morjem!”

La Paz


Po Cesti smrti

Anjo in Barbaro lahko spremljaš na facebooku in instagramu pod imenom The Bike Wanderers.

Vse fotografije so njuno delo

Preberi še
The Bike Wanderers: Devet mesecev na poti in še kar v Boliviji
The Bike Wanderers: Lepote Bolivije
The Bike Wanderers: Iz Argentine v Bolivijo
The Bike Wanderers: Po pol leta se je nabralo dobrih 5000 kilometrov!
The Bike Wanderers: 5 mesecev na poti po Južni Ameriki
The Bike Wanderers: 4 mesece na poti po Južni Ameriki
The Bike Wanderers: Južnoameriški popotnici se javljata že tretjič
The Bike Wanderers: Drugo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Prvo javljanje južnoameriških kolesarskih popotnic
The Bike Wanderers: Odkrivanje Južne in Srednje Amerike s kolesom

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.