Če bi me pred dobrim letom kdo vprašal, kje je Drniš, bi verjetno malo pomislil, potem pa negotovo odgovoril: "Verjetno kje v Bosni". Odgovor bi bil seveda napačen.

Ko je lani ekipa 4 Islands poleg tradicionalne otoške klasike pripravila še enodnevni Krka Trophy, sem šel na zemljevid pogledat, kje bo štart in cilj tega maratona. Lani sem bil v Dalmaciji le s prstom po zemljevidu, letos pa mi je Tomislav ponudil ugodne štartnine, napolnil sem kombi in v petek popoldne smo jo MAHnili v Šibenik. Od tam je bilo v soboto zjutraj le še pol ure vožnje do Drniša.

MAH in sedem radovednih duš

Osmerica v kombiju se je lepo razporedila čez štiri ponujene trase. Eden je šel na najkrajšo, drugi na srednjo, trije na drniško "all mountain" specialiteto , še trije pa smo želeli kar najdlje uživati pod vročim soncem, na ostrih kamnih in med pekočim trnjem. Višinski profil je bil sila enostaven: ravnina, dolg klanec in spet ravnina. Tudi Velika Promina, ki se je dvigala za mestom, se nam sprva ni zdela visoka. Med dirko pa je zrasla. In krog se je komaj dotaknil Nacionalnega parka. Ha, saj vemo, kako je s kolesarjenjem po parkih.


Osem radovednih duš. V bistvu devet, Mah za objektivom in Aleš Boben skrajno levo.

Tamara in Boris

Jaz sem dirkal s Tamaro. Verjetno sem jo ujel v ženskem stranišču. Tam sem se znašel zato, ker je bila na moškem prevelika gužva, vrata na drugi strani hodnika pa so samevala. "Ko mi tebe uze, Tamara ..." se je potem ves dan v moji glavi spraševal Boris Novković. Vedno, kadar mi je težko, si najdem eno pesem in njen ritem mi pomaga pri dihanju in poganjanju. Tale Tamara je bila sicer za sobotno dirko rahlo (pre)počasna, a sem na trenutke vinilko navil na 45 obratov ali pa še čez. Vem, tamladim se sploh ne sanja, o čem tu blodim.


Foto Vedran Metelko

Mine, takšne in drugačne

Proti vrhu Promine je Tamara izgubila poskočnost, sonce pa se je skrilo za oblake. Prav na vrh nam ni bilo treba. Menda je med hrvaško vojno domačin tam zakopal 12 min. 11 jih je kasneje odkopal, dvanajste pa ni več našel. So pa zato mnoge kolesarje med potjo našle težave.

Mitja je še na asfaltu strgal verigo. Vita je imela težave z menjalnikom in morda jo je prav njegovo nadležno ropotanje še bolj priganjalo proti cilju. Igor je skoraj izgubil zadnjo os. Aleš je prebil gumo in imel potem še toliko težav, da se v cilju vseh niti ni več spomnil. Tudi Aljoša je trikrat pumpal, potem pa zavil na zasilni izhod. Gorsko kolesarjenje je včasih rahlo nepošten šport. Ni pomembna le kondicija, imeti moraš tudi malo sreče. Ta pa je mnogokrat ovita s pentljo znanja in izkušenj.


Foto Vedran Metelko

Kakšen je pravi recept?

Eni pa so našli pravi recept za uspeh. Anja se je vso AM progo borila s konkurentko, na zadnjem vzponu pa ji je pobegnila in zmagala. Na isti progi je njen Blaž vodil, dokler ni udaril skale in tubeless je izgubil nekaj duše. Med pumpanjem gume ga je prehitel tekmovalec, a je kmalu čudežno izpuhtel in tudi Blaž je zmagal. Gregor je vedel, da lahko na polno vozi le eno uro, zato si je izbral kratko traso in zmagal. In Janez je na najdaljši progi med najstarejšimi tekmovalci kljub krčem ujel bronasto medaljo. V tej starostni kategoriji sta za razliko od vseh drugih na voljo le dve medalji - srebrna in bronasta. Zlata je vedno Petrova. Mahov kombi je bil uspešen, saj smo ga obtežili s kar štirimi medaljami.


Foto Matej Hartman

Ni vse zlato, kar cinglja

Pozno popoldne smo se vrnili v Šibenik. Tam smo imeli tik ob morju, na koncu razkopane ulice, simpatičen apartma. Preoblekli smo se v kopalke in v morju ohladili utrujene mišice. Niti jaz nisem ostal na suhem in sem se letos že drugič vrgel v slano jadransko lužo. Ko smo prilezli iz vode, smo pogledali, kaj tako lepo cinglja v Blaževi darilni škatli. Bilo je nekaj tekočega, ni bila voda. Bilo je nekaj zlatega, a tokrat ni bila medalja.

Naslovna fotografija Vedran Metelko

Če te zanima tekmovalni del, potem preberi Aleševo poročilo Drugi Krka Trophy Hribovšku.

Z uporabo strani mtb.si soglašate z uporabo piškotkov. - Podrobnosti.