Parenzana pri mnogih prebudi spomine na original, prvo etapno MTB dirko v regiji. Zadnja tri leta pa se znamka osredotoča na sodobnejši gravel format, tudi prireditelj je nov …
Sredina februarja je bila že tretje leto zapored rezervirana za prvi gravel dogodek sezone – vsaj v naši bližini – Parenzana Gravel Race 2025. Predprijavljenih je bilo nekaj več kot 500 udeleženk in udeležencev, na startih se jih je pojavilo okoli 400.
Značilnost prireditve je, da ima tri različne starte in en cilj. Najdaljša, 88 km dolga trasa, starta v Poreču in se preko Vižinade in vzpona pri Motovunu nadaljuje do LIvad.
Iz Livad na vzpon proti Grožnjanu
V Livadah, ki so najbolj znane po tartufih, starta druga skupina, pred katero je 50 km dolg izziv. Potem, ko mimo prikolesari vodilna skupina izmed tistih, ki so startalu v Poreču, na pot krenejo vsi, ki so se zbrali v Livadah, in se lotijo vzpona po trasi Parenzane proti Grožnjanu.
Enak postopek sledi v Grožnjanu, kjer je tudi edina okrepna postaja. Potem, ko mimo pridrvijo vodilni, se v dirko vključijo vsi, ki so si za start izbrali ta kraj. Skupaj sledijo trasi, ki se spušča do Buj, nato pa naprej proti Savudrijski vali, ups, Piranskemu zalivu.
Livade – Lucija na srečo brez blata
Sam sem startal iz Livad, najbolj pa sem se bal blata, saj se moje gravel kolo s plašči Maxxis Rambler širine 38 mm v takšnem scenariju ne bi najbolje znašlo. Na srečo je bilo vreme več dni suho, tako da je bila podlaga od Livad naprej precej trda – in hitra.
Kot sem v cilju izvedel od Marina Dekovića, najhitrejšega med gorskimi kolesarji nad 50 leti, je bil odsek pred Motovunom, ki ga sam nisem videl, saj sem startal pozneje, najtežji na vsej trasi. Tam je bilo kar nekaj blata, ponekod se je našel celo led.
Parenzana in legendarni predori
Takoj po startu v Livadah se začne vzpon proti Grožnjanu. Naklon ni strm, Garmin je največ časa kazal tri odstotke, a groba podlaga in visok tempo vendarle lahko terjata svoj davek. Ob dobrem odmerjanju tempa sem do Grožnjana vendarle prišel kar svež, se tam podprl (v ponudbi so bile banane, pomaranče, ploščice, kola, izotonik in voda) ter nadaljeval pot proti Bujam.
Presenetilo me je, da so mi bili na vsem vzponu do Grožnjana najbolj všeč predori nekdanje ozkotirne železnice, skozi katere smo kolesarili. Prireditelji so jih osvetlili, a vseeno ni bilo odveč, da sem imel s seboj tudi 300-lumensko svetilko, s katero sem videl bolje in sem lahko hitreje prekolesaril predore. Na vrhu vzpona čaka lep razgled na Motovun, ki leži na nasprotni strani. To je gotovo eden lepših prizorov na trasi.
Na območju Livad in Grožnjana se je temperatura gibala okoli sedmih stopinj. Na vzponu res ni bilo hladno, po Bujah pa sem začel čutiti mraz, najprej seveda v prstih. V nahrbtniku sem imel rezervne zimske rokavice, a naposled vendarle ni bilo tako hladno, da bi se izplačalo ustaviti in izgubiti minuto zaradi rokavic.
Kamp Lucija
Po prečkanju nad kampom Kanegra (ki prav tako prebuja stare MTB spomine) smo se spustili do višine morja in prečkali odprti mejni prehod. Od tam nas je do cilja čakalo še pet ali šest kilometrov po asfaltirani kolesarski stezi in sprehajališču. Po prihodu v cilj me je presenetilo, kako svež in spočit sem bil glede na to, da v zadnjem času ne treniram dovolj. Malo je trajalo, preden sem ugotovil, da piha zelo mrzla burja. Na srečo sem imel v drugem nahrbtniku (hvala Domagoju in njegovi ženi, ki mi ga je dostavila iz Livad) pripravljeno zimsko jakno in hlače.
Nato sem se na hitro pozdravil še s kolegom in “šefom” Andrejem Deklevo, nepovedovalcem v cilju, in sledila je odlična hitra pizza in točeno pivo v družbi žene Mile v pizzeriji Santa Lucia. Z ekipo iz Novigrada za sosednjo mizo smo ugotovili, da smo na stopničkah in da je najbolje, da se hitro vrnemo v kamp po kolajne.
Dan se je zaključil z razglasitvijo na mrzli burji z razgledom na Portorož in z željo, da bi bil dogodek kakšna dva tedna pozneje, konec februarja, ko bo gotovo malce topleje.
